Rekla bi, da se čas pubertete in vse njene tegobe ne morejo kosat s časom, ki pride po 20. letu, ko spet na plan pridejo vprašanja o sebi in kaj si sploh želiš, a sem sploh izbrala taprav faks? Kaj hočem sploh počet? Na eni strani ti mori realnost, da se je treba nekako preživet, za kar rabiš denar, d00h. Ja mamica, iščem službo. In še sebe zapovrhu. In počneš vse kar ni pretežko, četudi je oddaljeno od tvojega študija kako svetlobno leto, sam da je keš. Po drugi strani je potrebno konstantno nekaj počet, da si v gibanju. Tako vsaj ugotoviš kaj ti je kul in kaj ne.
Vsako poletje je enaka zgodba samo da se ti zdi, da je vsako leto mal boljš. V bistvu je še slabš, ker si vsako leto starejši. Že neki časa ne dajem od sebe maksimuma in ravno jst hejtam tak folk, kot sm sama trenutno. Oh dear, eno po riti, da bi se mal vzela v roke.
Samo kaj ko sm busy z vsakodnevnimi zadevami in spontanim lajfom, da zmanjka časa za 'deep shit put yourself together' stvari. Mal manj razmišlat, več akcije
Ma prvo moram pojest zajtrk. Ura je 11:27
When life gives you lemons .. make a lemonade?
Ma res ni tako enostavno živet življenje kot si si ga zamislu. V smislu da iz njega potegneš kar se da, si srečen. Da max izkoristiš vsak trenutek, potuješ, in si nasplošno zadovoljen z malimi rečmi, ki te dopolnjujejo. Vsako poletje imam krizo sama s seboj, da kako mam pa js bedno in dolgočasno življenje. Js ne morm vsak dan ždet doma in čakat. Poletje, ko so prave temperature, ko se najde kak čas, da pičiš mal v svet. A kaj, ko se zmer zalom, da pa nekdo nima časa/denarja. Eni in isti problemi ampak tako je življenje. Čakam kdaj bom mela popolno poletje, izkoriščeno do konca, tako da si ga bom res zapomnla. Vsako leto ene in iste ovire - bit doma, pomagat, kej zaslužt, ni družbe.
Skrajni čas, da ukrepam. Zbrat pogum in kupt prvo letalsko karto, ki ti pride pod kurzor in sam it. Sama
Skrajni čas, da ukrepam. Zbrat pogum in kupt prvo letalsko karto, ki ti pride pod kurzor in sam it. Sama
Faks pa nč druzga!
Dolg me ni blo. Ma na živce si grem + vse objave, ki se začenjo z nekim jamranjem "o pizda, dolg me že ni blo, morm kej več pisat". To se potem itak nikol ne uresnič. Ma zadnjič, evo
V glavnem, že nekaj časa si želim, da bi kej razširila svoj spekter obšolskih dejavnosti. Oziroma ga sploh ustvarila, ha. Res težko že zdej folgam, se pravi, da ohranjaš prijateljstva v zdravem duhu in da ti na faksu profesorji ne dihajo za vrat. Sam sem se pa potem vprašala: kaj pa tebe sploh zanima? Faks mi res daje veliko. Od fotografije (ki jo rada prešpricam sam zaradi ure, in ne, to ni zjutraj ampak popoldne in se mi ne da hodit nazaj), do kemije (njam), fizike (njamnjam), risanja, konstrukcij, živčno lepljenje z neostickom ...
In že dolgo si želim sodelovat na kakem natečaju, da se s sošolčki še bolj povežemo, sodelujemo ... pa zmanjka cajta še za sprotne stvari. Ma prvi letnik je kurba, khm. Poseben poudarek moram dat na to kako zadovoljstvo čutm na faksu in res je to to. K se sploh ne počutš, da si na faksu (kar je včasih slabo) ampak tista sproščenost in od*ukan ambient je T O P.
Ma sej mam kak hobi. Hodm na Rožnik. Včas mal več pa včas mal manj. Torej, osebnostna rast pa te zadevice: najd si nek hobi.
Pa lah bi to tut blo pisanje bloga, kr tako mal za zabavo pa manjka mi pisanja. Včasih se mi zdi, ker je že tolk časa preteklo, kar sem bla v srednji (dobr no, kmal bo dve leti), da kr pozabljam besede in zelo malo berem.
Ok, lahko bi tut kako knjigo dodala na bralni meni, da ne bo to sam Konstrukcije v arhitekturi in Kilarjev učbenik, njam.
Aja, vmes sm bla še na Floridi, uf. Moram en postek posvetit sam temu, mogoče še danes.
Kaj me je dans spomnilo, da bi kej natipkala? Mini plohica dežja. It feels like summer, I have to write somethinggggg
V glavnem, že nekaj časa si želim, da bi kej razširila svoj spekter obšolskih dejavnosti. Oziroma ga sploh ustvarila, ha. Res težko že zdej folgam, se pravi, da ohranjaš prijateljstva v zdravem duhu in da ti na faksu profesorji ne dihajo za vrat. Sam sem se pa potem vprašala: kaj pa tebe sploh zanima? Faks mi res daje veliko. Od fotografije (ki jo rada prešpricam sam zaradi ure, in ne, to ni zjutraj ampak popoldne in se mi ne da hodit nazaj), do kemije (njam), fizike (njamnjam), risanja, konstrukcij, živčno lepljenje z neostickom ...
In že dolgo si želim sodelovat na kakem natečaju, da se s sošolčki še bolj povežemo, sodelujemo ... pa zmanjka cajta še za sprotne stvari. Ma prvi letnik je kurba, khm. Poseben poudarek moram dat na to kako zadovoljstvo čutm na faksu in res je to to. K se sploh ne počutš, da si na faksu (kar je včasih slabo) ampak tista sproščenost in od*ukan ambient je T O P.
Ma sej mam kak hobi. Hodm na Rožnik. Včas mal več pa včas mal manj. Torej, osebnostna rast pa te zadevice: najd si nek hobi.
Pa lah bi to tut blo pisanje bloga, kr tako mal za zabavo pa manjka mi pisanja. Včasih se mi zdi, ker je že tolk časa preteklo, kar sem bla v srednji (dobr no, kmal bo dve leti), da kr pozabljam besede in zelo malo berem.
Ok, lahko bi tut kako knjigo dodala na bralni meni, da ne bo to sam Konstrukcije v arhitekturi in Kilarjev učbenik, njam.
Aja, vmes sm bla še na Floridi, uf. Moram en postek posvetit sam temu, mogoče še danes.
Kaj me je dans spomnilo, da bi kej natipkala? Mini plohica dežja. It feels like summer, I have to write somethinggggg
Podarjeni coca coli se ne gleda v sestavine
Uf, tukaj sem.
Vrnila sem se v šolsko življenje in je hudičevo naporno pa se še začelo ni. Ma kaj bomo jamrali, uspelo mi je prit na aluo, bodimo srečni! In tudi sem. Zelo.
Zaenkrat.
Ma res me je presenetilo koliko dela je. Vedno. Nekega risanja, razmišljanja. Ampak počasi se ufuravam v življenje oblikovalca.
A kdo razume moj naslov?
Verjetno ste že kdaj naleteli na promocijo nečesa. Coca-cola, redbull in tako naprej. Sama sem že velikokrat zavrnila ponujeni promocijski shit in bila deležna 2-sekundenga presenečenega pogleda.
Bistvo je, ker je nekaj zastonj ti -itak pod milim bogom mislim halo omg kva ti pa je- ne pade na pamet, da boš odklonil. Nekaj dni nazaj so v manjši trgovini blizu mojega doma prodajali pečene pice in je zraven pripadala še coca-cola. Naša mati je seveda odklonila, ker tega doma nihče ne pije. Trgovka je presenečeno izjavila: "Al je zastonj!"
Pa nimam nič proti coca coli, tudi sama jo kdaj pijem.
Če je nekaj zastonj, še ne pomeni, da je dobro zate.
A me razumete?
Vrnila sem se v šolsko življenje in je hudičevo naporno pa se še začelo ni. Ma kaj bomo jamrali, uspelo mi je prit na aluo, bodimo srečni! In tudi sem. Zelo.
Zaenkrat.
Ma res me je presenetilo koliko dela je. Vedno. Nekega risanja, razmišljanja. Ampak počasi se ufuravam v življenje oblikovalca.
A kdo razume moj naslov?
Verjetno ste že kdaj naleteli na promocijo nečesa. Coca-cola, redbull in tako naprej. Sama sem že velikokrat zavrnila ponujeni promocijski shit in bila deležna 2-sekundenga presenečenega pogleda.
Bistvo je, ker je nekaj zastonj ti -itak pod milim bogom mislim halo omg kva ti pa je- ne pade na pamet, da boš odklonil. Nekaj dni nazaj so v manjši trgovini blizu mojega doma prodajali pečene pice in je zraven pripadala še coca-cola. Naša mati je seveda odklonila, ker tega doma nihče ne pije. Trgovka je presenečeno izjavila: "Al je zastonj!"
Pa nimam nič proti coca coli, tudi sama jo kdaj pijem.
Če je nekaj zastonj, še ne pomeni, da je dobro zate.
A me razumete?
To pa ono
en teden nazaj:
Za mano je prva normalna noč po več kot enem tednu. Trden spanec in hvala bogu se ne spomnim nobenih čudnih sanj. Vikend je bil nor v smislu: noro delaven. Spala sem bolj malo, tudi če sem se že spravila v mižale nisem imela kaj velik od tega. Same čudne sanje, sprejemne izpite sem sanjala že kake 3x. What is up with that?!
Pah, mapa je končno potovala na aluo. V torek mi je šlo vse narobe: mapo so naredili premajhno, v kopirnici ni hotlo potegnit nalepke, vroče je blo za popizz#$%& in v Ljubljano sem prispela velik bolj pozno kot je bilo v planu. Ampak konec dober, vse dobro! Kaj naj pa zdaj počnem 2 tedna?
danes:
Spim še vedno bolj slabo, v rit mi že skače čas. Mapa je preživela predizbor in naslednji teden so končno že ti 16-urni sprejemci, men se sanja ne kako bom to preživela. Vesela sem, da je prvi dan meni najtežja naloga in zadnja naloga meni najlažja, figura!
Danes sem končno peljala naše tamlade mačke ven na sonce in nisem jih videla še tako vesele, čeprav so bili na začetku prikupno v šoku!
Naslednji vikend se v Parku Tabor zopet dogaja in sicer 2. garažna razprodaja, so gonna be there!
In pa: obljubila sem torbi:) Če bi kdo želel met, cena zaenkrat 5eur. Kmalu še z notranjim žepkom.
Za mano je prva normalna noč po več kot enem tednu. Trden spanec in hvala bogu se ne spomnim nobenih čudnih sanj. Vikend je bil nor v smislu: noro delaven. Spala sem bolj malo, tudi če sem se že spravila v mižale nisem imela kaj velik od tega. Same čudne sanje, sprejemne izpite sem sanjala že kake 3x. What is up with that?!
Pah, mapa je končno potovala na aluo. V torek mi je šlo vse narobe: mapo so naredili premajhno, v kopirnici ni hotlo potegnit nalepke, vroče je blo za popizz#$%& in v Ljubljano sem prispela velik bolj pozno kot je bilo v planu. Ampak konec dober, vse dobro! Kaj naj pa zdaj počnem 2 tedna?
danes:
Spim še vedno bolj slabo, v rit mi že skače čas. Mapa je preživela predizbor in naslednji teden so končno že ti 16-urni sprejemci, men se sanja ne kako bom to preživela. Vesela sem, da je prvi dan meni najtežja naloga in zadnja naloga meni najlažja, figura!
Danes sem končno peljala naše tamlade mačke ven na sonce in nisem jih videla še tako vesele, čeprav so bili na začetku prikupno v šoku!
Naslednji vikend se v Parku Tabor zopet dogaja in sicer 2. garažna razprodaja, so gonna be there!
In pa: obljubila sem torbi:) Če bi kdo želel met, cena zaenkrat 5eur. Kmalu še z notranjim žepkom.
Naročite se na:
Komentarji (Atom)